V Sloveniji so klopi, okuženi z virusom klopnega meningoencefalitisa, razširjeni predvsem v osrednjih in severnih delih države, ni pa jih na skrajnem jugovzhodnem in jugozahodnem delu Slovenije. Videti je, da se območje klopnega meningoencefalitisa v Sloveniji počasi povečuje, povečuje pa se tudi število okužb. Klopni meningoencefalitis je vnetje možganskih ovojnic (meningitis) in možganov (encefalitis), ki ga povzroča virus klopnega meningoencefalitisa. Virus je razširjen v posameznih predelih številnih evropskih držav. Živalski rezervoar za virus klopnega meningoencefalitisa so predvsem mali glodavci.Virus se prenaša z vbodom okuženega klopa. V endemičnih predelih Evrope je okuženih od 0,1 odstotka do pet odstotkov klopov, v nekaterih delih Rusije pa so deleži okuženih klopov še veliko višji.
Klopi prenašajo virus praviloma od živali na žival, razmeroma redko na človeka. Okuži se le del ljudi, ki jih vbodejo okuženi klopi. Pri večini okuženih ljudi se bolezenski znaki ne razvijejo in se okužba odrazi le s tvorbo protiteles proti virusu klopnega meningoencefalitisa. Bolezenski znaki se pokažejo le pri približno dvajset odstotkih okuženih ljudi. Zbolevajo otroci in odrasli, več moški kot ženske. V Sloveniji je bilo v zadnjih 15 letih registriranih od 153 do 532 bolnikov s klopnim meningoencefalitisom na leto, poročajo iz Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja.
Klopni meningoencefalitis – Od vročine do ohromelosti
Ker so klopi majhni in je njihov vbod neboleč, nekateri bolniki vboda klopa ne zaznajo. To je najbrž razlog, da navaja vbod klopa v zadnjem mesecu pred začetkom bolezni le približno dve tretjini bolnikov s klopnim meningoencefalitisom. Kožnih sprememb na mestu vboda ni.
Bolezenske težave se običajno pojavijo 10 (2 do 28) dni po vbodu klopa.
Pri večini bolnikov poteka klopni meningoencefalitis v dveh fazah. Prvi bolezenski znaki so vročina, utrujenost, slabo počutje in glavobol, redkeje bolečine v mišicah, bolečine v žrelu ter prebavne težave. Po nekaj dneh vročina pade in se počutje izboljša. Slab teden (en dan do tri tedne) pozneje se težave povrnejo v še hujši obliki kot prvič: glavobol je izrazitejši, vročina praviloma višja, pogosto je bruhanje, bolnike moti svetloba. Simptomom in znakom meningitisa (vročina, glavobol, slabost, bruhanje in otrdelost vratu) se pogosto pridružijo tudi znaki encefalitisa, največkrat tresenje rok in jezika ter težave z mišljenjem in zbranostjo, včasih tudi hujše motnje zavesti.
Okrog petina bolnikov zazna le drugo fazo bolezni, zelo redko pa se okužba pokaže s prvo fazo bolezni, ki ji ne sledi druga, meningoencefalitična faza.
V srednji Evropi se pri približno petih odstotkih bolnikov razvije tudi vnetje hrbtenjače (mielitis) s posledičnimi ohromitvami. Ohromitve se pojavijo v drugi, meningoencefalitični fazi bolezni, praviloma v obdobju, ko imajo bolniki vročino. Prizadete so lahko roke ali noge (največkrat v predelu ramenskega obroča ali kolkov), vrat ali dihalne mišice. Ohromitve so pogosto asimetrične in trajne. Kadar gre za hudo prizadetost dihalnih mišic, je potrebno intenzivno zdravljenje, vključno z umetnim predihavanjem; nekateri bolniki ostanejo odvisni od pomoči aparata za dihanje do konca življenja.
Težave so lahko trajne
Potek klopnega meningoencefalitisa je težji pri odraslih kot pri otrocih; z naraščanjem starosti se slabša tudi izhod bolezni.
Večina bolnikov s klopnim meningoencefalitisom se povsem pozdravi po nekaj tednih do mesecih; okrevanje je pri otrocih v povprečju hitrejše kot pri odraslih. Po prebolelem meningitisu lahko dalj časa ostanejo glavoboli. Težave, predvsem glavoboli, se neredko okrepijo, kadar gredo ljudje na sonce. Splošno priporočilo je, da naj se bolniki po prebolelem meningitisu nekaj mesecev izogibajo sonca in ne pijejo alkoholnih pijač.
Umre približno odstotek bolnikov, pri petih odstotkih ostanejo ohromitve, dobra tretjina bolnikov pa ima po prebolelem klopnem meningoencefalitisu trajne težave zaradi tako imenovanega postencefalitičnega sindroma. Ta se lahko kaže z glavoboli, slabšim prenašanjem stresov, težavami s spominom, tresenjem (tremor), motnjami zbranosti in ravnotežja, slabim počutjem in utrujenostjo. Omenjene težave so lahko posamezne ali v raznih kombinacijah, običajno so blage do zmerne stopnje, pri nekaterih bolnikih pa dokaj hude in moteče.
Na vzhodu Evrope, predvsem v Rusiji, kjer povzroča klopni meningoencefalitis nekoliko drugačen virus kot v srednji in zahodni Evropi, je potek bolezni precej hujši kot pri nas, saj umre okrog 10 odstotkov obolelih, ohromitve pa se pojavijo pri približno 20 odstotkih bolnikov.
Protivirusnega zdravila ni, cepivo proti klopnemu meningoencefalitisu je
Na klopni meningoencefalitis posumimo zlasti pri povečani telesni vročini z glavobolom, bruhanjem in otrdelostjo vratu, ki poteka v dveh fazah, še posebno, če je prisotno tresenje rok in jezika. Za potrditev diagnoze je potreben pregled možganske tekočine, ki pokaže povišano število belih krvničk, ter dokaz okužbe z virusom klopnega meningoencefalitisa, kar v praksi največkrat pomeni dokaz prisotnosti protiteles proti virusu klopnega meningoencefalitisa v krvi.
Bolniki s klopnim meningoencefalitisom sodijo v bolnišnico. Obolelim lajšamo težave in skušamo preprečiti morebitne zaplete: znižujemo povišano telesno temperaturo, lajšamo bolečine, krijemo tekočinske in elektrolitske potrebe, skušamo zmanjševati otekanje možganovine. Protivirusnega zdravila, ki bi učinkovito delovalo na virus klopnega meningoencefalitisa, še ni.
Preprečevanje vbodov klopov z ustreznimi oblačili in/ali repelenti ni zanesljivo. Če pri pregledu telesa opazimo klopa, ga čim prej odstranimo. To najlažje naredimo s pinceto: klopa primemo čim bližje kože in ga previdno izvlečemo.
Na voljo je tudi varno in učinkovito cepivo, ki sestoji iz osnovnega cepljenja in poživitvenih odmerkov. Osebe, ki so prebolele klopni meningoencefalitis, so zaščitene proti bolezni in ne potrebujejo cepljenja.
V Sloveniji je cepljenje potrebno pri poklicni izpostavljenosti in za dijake ter študente, ki so pri praktičnih vajah izpostavljeni nevarnosti okužbe. Cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu je priporočljivo za vse osebe, starejše od enega leta, ki bivajo na endemskem območju ali predvidevajo dejavnosti na endemskem območju. Delež cepljenih oseb je v Sloveniji majhen in bi ga bilo smiselno povečati.
Cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu: Trije odmerki varnosti
Osnovno cepljenje predstavljajo trije odmerki cepiva; čas za drugi odmerek je praviloma od enega do tri mesece po prvem odmerku, za tretjega pa pet do dvanajst mesecev po drugem odmerku. Prvo poživitveno cepljenje se opravi z enim odmerkom cepiva tri leta po opravljenem osnovnem cepljenju, vse naslednje poživitvene odmerke pa na pet let. Po 60. letu starosti priporočamo poživitvene odmerke na tri leta.
Cepijo se lahko otroci od prvega leta starosti dalje in odrasli. Odmerek za osebe, ki so mlajše od 16 let, je pol manjši kot za tiste, ki so stari 16 let ali več. Cepivo je v obliki injekcij; ki jih dajejo v mišico.
S popolnim osnovnim cepljenjem in pravočasnim poživitvenim cepljenjem pride do zaščite proti klopnemu meningoencefalitisu pri več kot 95 odstotkih oseb.
Cepljenje ni priporočljivo za osebe, ki so imele hudo alergično reakcijo po predhodnem odmerku cepiva in za tiste s podatki o hudi alergični reakciji na sestavine cepiva ali na jajčne beljakovine. Pri osebah, ki prebolevajo akutno vročinsko bolezen, je potrebno cepljenje odložiti.
Za boreliozo še ni cepiva
Klopi lahko prenašajo tudi druge bolezni, najpogosteje boreliozo lyme. Za razliko od klopnega meningoencefalitisa proti boreliozi cepljenja za zdaj ni. Bolezen se zdravi z antibiotiki. Razširjenost borelioze ni omejena na znane okužene predele klopnega meningoencefalitisa, ampak so s povzročiteljem te bolezni okuženi klopi po vsej Sloveniji.