»Človeško se je motiti, neumno pa je vztrajati v napaki,« nas uči znana modrost. Toda kako pogosto resnično upoštevamo to načelo? Kdaj ste nazadnje priznali, da ste se glede nečesa motili? Praktično nemogoče je, da imate vedno prav in da je vaša perspektiva edina pravilna oziroma najustreznejša. Toda ljudje smo nagnjeni k pristranskosti. Če naletimo na informacijo, ki zamaje naša prepričanja, jo poskušamo ignorirati ali interpretirati tako, da ne ogrozi perspektive, ki se je oklepamo. Morda verjamete, da ste zelo odprtega duha, toda to prepričanje ni nujno skladno z resnico. Poleg tega pa je vedno na voljo prostor za izboljšave. To seveda ne pomeni, da se morate odpovedati svojim prepričanjem. Pri resnični »odprtomiselnosti« gre za to, da znate kritično oceniti informacije, s katerimi ste soočeni, in priznati, ko se motite.
1. KORAK: analiza preteklih »grehov« in dosežkov
Pogosto lahko svoje napake prepoznamo šele retrospektivno. Določene situacije so namreč zelo čustvene in intenzivne, zato težko ohranimo mirno kri. Tako branimo svoje prvotno stališče, tudi če med pogovorom ugotovimo, da se najverjetneje motimo. Pri tem ne gre nujno za povsem ozaveščeno ugotovitev, saj se naš um praviloma upira priznanju napake. Tako je dobro, da poskušate na pretekle spore pogledati malce bolj umirjeno. Vživite se v tujo perspektivo in razmislite, ali so bili vaši argumenti resnično trdni. Na spore in razgrete debate boste tako najverjetneje pogledali v drugačni luči, kar je lahko zelo koristno, ko se naslednjič znajdete v podobni situaciji. Hkrati pa je smiselno tudi, da se poskušate spomniti primerov, ko ste odreagirali trezno in priznali svojo napako. Če se zelo težko spomnite tovrstnih primerov, je to še razlog več, zakaj je pomembno, da se ukvarjate s svojo pristranskostjo. Te sicer ne moremo nikoli povsem preseči, vendar se lahko poskušamo vsaj približati temu idealu. Tako negativne kot pozitivne primere tudi zapišite, saj boste imeli tako boljšo predstavo o tem, koliko dela vas še čaka.
2. KORAK: ločnica med prepričanji in identiteto
Opustitev zmotnih prepričanj je pogosto zelo zahtevna zaradi zabrisane ločnice med posameznimi prepričanji in osebnostjo oziroma identiteto. Argumentirano kritiko določenih stališč lahko dojemamo kot osebni napad, zato težko prisluhnemo argumentom, saj bi spoznanje, da se motimo, zamajalo naše temelje. Tudi če ste glede nečesa zelo strastni, je pomembno, da kritike svojih prepričanj ne dojemate kot kritike svoje osebnosti kot celote. Tako boste lažje ugotovili, kdaj se motite in kdaj imate prav.
3. KORAK: načrtno izpostavljanje drugačnim stališčem
Pogosto se zapremo v svoj mehurček, v katerega spuščamo samo tista mnenja, ki potrjujejo naša prepričanja. Tako je pametno, da poskušate vsaj občasno zapustiti ta mehurček in prisluhniti osebam, ki so »zunaj«. To seveda ne pomeni, da se morate spuščati v debate z osebami, s katerimi ne delite niti temeljnih izhodišč. Precej bolj smiselno je, da se pogovarjate z ljudmi, s katerimi se sicer v osnovi strinjate, vendar se pri določenih stališčih ali niansah kljub temu razhajate. Prosite jih, da vam poskušajo pojasniti, zakaj verjamejo, kar verjamejo, nato pa preučite njihove argumente. Morda boste na koncu sklenili, da je vaše stališče bolj logično oziroma »pravilnejše«. S tem ni seveda nič narobe. Namen pogostejšega izpostavljanja drugačnim perspektivam ni popolna odpoved lastnim prepričanjem, ampak stalno preizpraševanje teh prepričanj, ki vam omogoča »odpravljanje napak«. Vaš pogled na svet bo tako precej bolj celosten. Čeprav bodo še vedno možna nestrinjanja, se boste lažje vživeli v tujo perspektivo in razumeli drugačna prepričanja, kar vam lahko pomaga pri tem, da izpilite svoje lastne argumente.
