Karma v jogijski filozofiji pomeni zakon vzroka in posledice. Kar damo, to prejmemo. Kar bomo sejali, to bomo želi. Svet je celota in mi kot njegovi delčki občutimo vse, kar se v njem dogaja. Ne moremo biti ravnodušni do tega, kako živijo drugi ljudje in vsa živa bitja na tem planetu. Karkoli naredimo, se v taki ali drugačni obliki vrne nam samim. Če se trudimo, da bi naredili kaj dobrega, bo svet zaradi tega boljši in naša »nagrada« bo, da bomo živeli v boljšem svetu. Mar si tega ne želimo vsi?
V jogi razlikujemo dva načina delovanja: sebično, ko nekaj delamo samo zaradi svoje koristi ali preživetja, in nesebično, ko delamo nekaj za druge, brez pričakovanja, da bomo kaj dobili v zameno. Delujemo lahko na različne načine. Ko rečemo »delo«, si večinoma predstavljamo fizično ali umsko delo v službi in doma. Delamo pa lahko tudi z besedami in mislimi. Z besedami lahko naredimo marsikaj koristnega. Prijazna beseda nas potolaži ali razvedri, vnese pozitivno vzdušje in popravi odnose, neprijazna pa … – saj vemo. Tudi misli so energija, ki jo lahko občutimo, čeprav se tega pogosto niti ne zavedamo. Preprosto se ob nekom počutimo dobro, tudi če molčimo. Naslednji način delovanja je posredno povezan z denarjem ali svojo družbeno močjo, položajem ali ugledom. Če sami ne moremo storiti, kar bi si želeli, na primer pomagati prizadetim zaradi cunamijev na drugem koncu sveta, lahko v ta namen darujemo denar ali materialne dobrine in tako prispevamo k olajšanju njihovega trpljenja. Če se zavzemamo za dobro, bomo gotovo bolj uspešni, če smo na pomembnem položaju v družbi, in naše besede bodo bolj odmevne, če smo splošno znan javni delavec, zvezdnik in podobno kot pa kak Janez ali Micka, ki ju izven njune vasi komaj kdo pozna.
Vzroki in posledice na vsakem koraku
Da zakon vzroka in posledice deluje, vam lahko potrdi vsak znanstvenik in tu ni prav nobene skrivnosti. V prirodoslovnih vedah vemo, da energija opravlja delo in da se nobena energija ne izgubi. Kolikor močneje vržeš kamen, toliko dlje in z večjo hitrostjo bo letel. Če pritisneš na zavoro, se bo avto ustavil. Če je temperatura pod 0°C, bo voda zmrznila in še bi lahko naštevali. To vemo vsi. V biologiji pa stvari že niso več tako preproste, ker so živi organizmi preveč kompleksni in redko poznamo vse dejavnike, ki vplivajo nanje. Na primer Fleming je opazil, da nekatere plesni zavirajo rast bakterij. Ker je bil dober znanstvenik, je vedel, da zavrta rast bakterij ne more biti naključje, in je z raziskovanjem, kaj jo je zavrlo, odkril penicilin. Ker je verjel v vzrok in posledico, je raziskal tisto, čemur kdo drug ne bi posvečal pozornosti.
Še bolj kompleksno je naše duševno življenje. V nas se zbirajo vtisi in spomini na vse, kar smo kdaj doživeli, videli, slišali, okusili, občutili. Vse to ostaja v naši podzavesti in noč in dan vpliva na naš odnos do sveta, na to kako se odzivamo na svet okoli nas in nas motivira za takšna ali drugačna dejanja, misli in čustva. Kolikokrat se nam je že zgodilo, da se nam je utrnila določena misel, pa nismo vedeli, od kod se je vzela. Morda smo nekaj preprosto »vedeli«, čeprav še sami nismo razumeli, od kod nam to vedenje. Ali pa smo se »na prvi pogled« zaljubili v neko osebo, ne da bi vedeli zakaj. V našem vsakdanjem življenju je toliko različnih vplivov in dejavnikov zunanjih in v nas samih, da pogosto res težko na hitro ugotovimo, zakaj se nam je nekaj zgodilo. In ker večinoma nimamo niti časa, niti energije niti potrebnih podatkov, rečemo, da je to bilo naključje. Vendar tudi tu deluje zakon vzroka in posledice, le da so nam v takih primerih vzroki neznani ali pa se ne potrudimo, da bi jih poiskali.
Naključja
Pred kratkim mi je prijateljica opisala svoj doživljaj. Mudilo se ji je v trgovino in nato na avtobus. Pred trgovino je bila stojnica, na kateri so zbirali prispevke za Don Pierinovo skupnost za zdravljenje odvisnikov. Prijateljica je dobrega srca, in ker nima velikih prihodkov, je darovala nekaj denarja in se zato morala odpovedati nekaterim nakupom v trgovini. Pri blagajni je med plačevanjem računa izmenjala nekaj besed z blagajničarko. Ko je pogledala na uro, je ugotovila, da je že zamudila avtobus in to glasno izrekla. Za njo je bila v vrsti neka gospa, ki se ji je ponudila, da jo odpelje, ker je bila namenjena v tisto smer in bi jo lahko spotoma odložila. Prijateljica je hvaležno sprejela ponudbo in med potjo se je razvil pogovor. Razložila je gospe, da ne bi zamudila avtobusa, če se ne bi ustavila pri stojnici in darovala denarja. Voznica je na široko odprla oči: »Gospa, vi ste darovali denar za Don Pierinovo skupnost?! Jaz imam tam sina!« Nato je na široko odprla oči prijateljica! Naključje?
Storiti kaj nesebičnega sploh ni tako težko in vsak dan imamo za to veliko priložnosti. Morda nekomu odstopimo sedež v avtobusu, nesemo težko vrečko, čuvamo otroka, da lahko starši opravijo nujne posle, ali peljemo na sprehod sosedovega psa. Pozimi starejšim odkidamo sneg, poleti med počitnicami sorodnikom zalijemo rože in popazimo na stanovanje med dopustom. Prijateljici pomagamo izbrati obleko v trgovini ali svetujemo pri nakupu tehničnih aparatov. Operemo perilo, če se je sosedovim pokvaril pralni stroj, ali pomagamo pri manjših hišnih popravilih. Pomagamo lahko bolniku ali otroku, ki ima težave z učenjem. Ko gremo na izlet, morda vzamemo s seboj nekoga, ki si tega sicer ne bi mogel privoščiti. Lahko sodelujemo pri dobrodelnih akcijah ali v društvih. Posvojimo zavrženega psa ali mačko iz živalskega zavetišča in jima omogočimo radostno življenje pri ljudeh, ki ju imajo radi in varno starost. Včasih pa je največja pomoč, ki jo lahko nudimo, ta, da znamo z razumevanjem in empatijo poslušati. Možnosti je nešteto in vsak lahko med njimi izbere take, ki se ustrezajo njegovemu značaju, sposobnostim in možnostim.
Nesebičnost ne koristi samo drugim
Rada pa bi poudarila, da ima nesebično delo za druge pogosto čisto neposreden dobrodejen učinek na nas same. V tem stresnem, hitečem svetu, ki je tako usmerjen na pridobivanje materialnih dobrin in potrošništvo, je pravi oddih, če se znamo ustaviti in nekaj lepega podeliti z drugimi. Ste si kdaj rekli, da ste nekaj takega naredili »za svojo dušo«?! Kako ste se pri tem počutili? Pravijo, da ni bogat tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki veliko daje. S tem, ko damo, naredimo prostor, da lahko nekaj sprejmemo. Vsakdo ve, da si mora v omari narediti prostor, če hoče vanjo dati nove obleke. Tako smo ves čas toku življenja. Stvari, misli, čustva, dejanja, dogodki prihajajo in odhajajo in vsako nas bogati.
Koliko ljudi je danes osamljenih, zamorjenih in se zateka v različne vrste odvisnosti! Pogrešamo družbo ljudi, ki bi jim bilo mar za nas. Pravimo, da nas nihče ne mara, ker nimamo razkošnega stanovanja, najnovejšega modela avtomobila, denarja za drage počitnice ali ker nimamo prave barve las, smo presuhi ali preobilni, imamo plešo ali očala, prevelik ali premajhen nos in podobno. Vendar to sploh niso pravi razlogi! Pravi razlog je, da ne znamo dajati. In če mislimo, da veliko dajemo, pa vendar nas drugi tako rekoč ne vidijo in se samo okoriščajo z nami, se vprašajmo, kako dajemo. Res dajemo nesebično, ker preprosto uživamo v dajanju in je to del nas, ker taki pač smo?
Znamo tudi sprejemati?
Poznate morda koga, ki je obseden z dajanjem, sam pa ni sposoben sprejemati? Morda nas svojim dajanjem duši, ker nam daje tisto, za kar ga nikoli nismo prosili (gotovo ste že kdaj dobili kak »dobronameren« nasvet, ko ste si želeli vse kaj drugega!), in se na ta način nepovabljen vpleta v naše življenje. Zraven pa noče od nas nič sprejeti in stoji na vzvišenem piedestalu, kot bi hotel reči: »Samo jaz sem dovolj dober, plemenit, bogat …, da lahko dajem!«, tako da nas s svojim dajanjem prej ponižuje kot kaj drugega. Ali pa pozabljamo, da naša sposobnost dajanja ni neomejena, in da ne sme biti na račun našega normalnega, zdravega življenja, ki vključuje tudi počitek in čas zase. Če se izčrpamo in pregorimo, ne bomo koristili nikomur! Na koncu pa bomo morda še celo jezni na tiste, ki tega od nas niso nikoli zares pričakovali in naše »žrtve« ne znajo ceniti. Saj poznate tisto: »Vse sem žrtvoval(a) zate, ti pa …« S pretiranim dajanjem tudi naredimo medvedjo uslugo, ker vzgajamo sebičneže, ki sprejemanje jemljejo kot samoumevno, sami pa niso pripravljeni nič dati v zameno.
V Jogi v vsakdanjem življenju razvijamo nesebično delo s tem, da je delo v društvih volontersko. Vsak prispeva, kolikor zmore. Nekdo ima več smisla za poučevanje, tak je lahko inštruktor in vodi vadbo. Drug je močnejši na organizacijskem področju. Tretji sodeluje pri promociji na primer pri predstavitvah joge in raznašanju plakatov. Četrti pomaga pri organizaciji seminarjev, kjer je vedno veliko dela. Peti piše članke ali prevaja besedila. Šesti je nadarjen za glasbo in sodeluje v naši pevski skupini. Za vsakogar, ki želi pomagati, se najde delo, ki mu je kos, in s katerim prispeva k dobremu delovanju društva. Pri tem se razvijajo prijateljstva, učimo se skupinskega dela, odgovornosti in razvijamo svoje morda še neodkrite potenciale. To je karma joga, ki je del sistema Joga v vsakdanjem življenju, in nas bogati na vseh življenjskih področjih. Asane, pranajamo in sproščanje delamo za svoje zdravje, ki je pogoj, da lahko naredimo kaj koristnega. Nesebično delo pa razvija našo osebnost. Pomaga nam, da smo boljši ljudje in da prispevamo k boljšemu svetu.