Selektivni mutizem se lahko pojavi tudi pri odraslih, vendar je še posebej pogost pri otrocih. Gre za motnjo, za katero je značilno onemogočeno komuniciranje, težava pa se pojavlja samo v specifičnih okoliščinah – na primer v šoli ali v družbi neznancev. Oseba, ki se spopada s selektivnim mutizmom, seveda zna govoriti. Tako ne gre za posledico dejanskih fizioloških ovir ali za simptom kognitivne okvare. Selektivni mutizem je običajno povezan s hudim strahom, zato se praviloma uvršča med anksiozne motnje, nekateri pa o njem govorijo tudi kot o »fobiji pred govorjenjem«.
Več kot »običajna« sramežljivost …
Oseba, ki jo muči selektivni mutizem, je lahko v določenih okoliščinah samozavestna in suverena pri komunikaciji, ko se znajde v specifični situaciji, pa preprosto »zamrzne«. Pri tem ne gre samo za zmedenost ali sramežljivost, ampak za popolno komunikacijsko blokado. Pri otrocih se selektivni mutizem pogosto razvije ob začetku šolanja oziroma ob stiku z novim okoljem, ki je precej drugačno od tistega, kar je otrok poznal pred tem. Povprečna starost, pri kateri se selektivni mutizem razvije, je približno 5 let. Motnja je na srečo precej redka, zanimivo pa je, da je nadpovprečno pogosta pri deklicah.
Občasne težave niso nujno razlog za preplah
O selektivnem mutizmu govorimo, ko se v specifičnih okoliščinah oziroma situacijah pojavljajo ponavljajoče se težave z govorom. Pri tem je pomembno, da se izključijo drugi potencialni vzroki. Če gre za težave pri komunikaciji oziroma govoru, ki niso vezane samo na posamezne okoliščine, ne moremo govoriti o selektivnem mutizmu. Obenem se morate zavedati, da občasne blokade niso nujno problematične. Za diagnozo »selektivni mutizem« se morajo simptomi sistematično pojavljati vsaj približno mesec dni.
V ozadju selektivnega mutizma pogosto (socialna) anksioznost
Selektivni mutizem je pogosto tesno povezan z anksioznostjo oziroma s socialno anksioznostjo. Premagovanje tovrstnih težav, na primer s pomočjo kognitivno-vedenjske terapije, je zato eden od najpomembnejših vidikov zdravljenja. Pomembno je, da terapija potka v varnem okolju in da je otrok situacijam, ki ga strašijo, izpostavljen postopoma, sicer je lahko šok prevelik.
Alternativne oblike komuniciranja kot začasna rešitev
Otroku, ki se spopada s selektivnim mutizmom, morajo biti omogočeni drugi načini sporazumevanja, na primer v pisni obliki ali s pomočjo gestikulacije. To seveda ni dolgoročna rešitev, vendar tega ne smete dojemati kot nesmiselno potuho. Ignoriranje drugačnih poskusov sporazumevanja bo zgolj povečalo otrokovo anksioznost.
Izogibajte se siljenju ali pretirani spodbudnosti
Zelo negativen vpliv ima lahko tudi pretirano pritiskanje na otroka, ki ga lahko sami dojemate kot dobronamerno spodbudo. Če boste otroka stalno silili k temu, naj začne govoriti, se bo povezava med govorjenjem in paniko samo okrepila. Že sama beseda »govorjenje« lahko sproži zelo neprijetno reakcijo.
Moč potrpežljivosti in ljubeznivosti
Precej boljša taktika od usmerjanja pozornosti k negativnemu je osredotočanje na pozitivno. Če otrok vsaj občasno premaga svoje strahove in vsaj poskusi govoriti, je to vsekakor nekaj, za kar bi moral biti deležen pohvale. Bodite potrpežljivi in cenite majhne korake v pravo smer. Upoštevajte, da potrebuje otrok malce več časa, da zbere svoje misli. Če ga boste nenehno prekinjali in odgovarjali namesto njega, mu boste s tem naredili medvedjo uslugo.
Iščite kompromisne rešitve za postopno premagovanje strahov
Po eni strani je pomembno, da poskušate zajeziti izogibajoče se vedenjske vzorce. Odstranitev vseh dejavnikov, ki otroku povzročajo stres, tako ni smiselna, vendar so včasih koristni določeni kompromisi. Če na primer otrok »zamrzne« predvsem v večjih družbah, se poskušajte izogibati dogodkom, kot so praznovanja v širšem krogu sorodnikov. Namesto tega raje organizirajte ločena druženja.