Sladkorna bolezen tipa 2 je napredujoča bolezen, ker beta celice v trebušni slinavki postopno slabijo oziroma izločajo vse manj inzulina. Zato je treba stopnjevati tudi zdravljenje, če želimo, da bo uravnavanje krvnega sladkorja še naprej uspešno. Spremembi v prehrani in načinu življenja običajno sledi zdravljenje z tabletami, in ko tudi to ne zadošča več, pride na vrsto še najmočnejše orožje – inzulin.
Z vsakim ukrepom lahko za nekaj let odložimo ponovno poslabšanje bolezni, saj žal njenega napredovanja ne moremo povsem zaustaviti, opozarja doc. dr. Marko Medvešček, dr. med. Kljub temu ugotavlja, da imajo številni bolniki zaradi slabšanja izvidov krvnega sladkorja nepotreben občutek krivde, čeprav je v resnici bolezen sama vzrok poslabšanja. O krivdi bi lahko govorili le, če nekdo, ki je predebel, ne naredi ničesar za zmanjšanje teže. Znatno zmanjšanje teže pri debelosti dejansko lahko zmanjša potrebo po zdravilih, dodaja strokovnjak.
-
stopnja: sprememba načina življenja
Zdrava prehrana, redna telesna vadba, urejena telesna teža, izogibanje kajenju, alkoholu in stresu so osnovni ukrepi, s katerimi naj bi se začelo vsako zdravljenje in ki naj bi se jih bolnik držal tudi ob napredovanju bolezni. Vrednost hemoglobina A1c (o njej smo pisali v junijski številki Zdravja) se lahko že samo s spremembo način življenja zmanjša za dva do tri odstotke, ugotavlja strokovnjak, k čemur največ prispeva zmanjšanje previsoke telesne teže.
Prehranska priporočila za sladkorne bolnike so danes enaka tistim za zdravo prehrano, ki preprečujejo tudi številna druga kronična obolenja.
-
stopnja: uvedba tablet
Strokovna priporočila svetujejo, da že zelo zgodaj v poteku bolezni (lahko že ob odkritju) uvedemo tudi zdravljenje z zdravili, sploh če z uvedenimi življenjskimi spremembami ne dosežemo znižanja ravni krvnega sladkorja. Tako imenovane antidiabetične tablete znižujejo krvni sladkor, tako da vsaj delno popravijo nezadostno izločanje inzulina ali izboljšajo njegovo delovanje. V osnovi jih lahko ločimo na štiri skupine:
- spodbujevalci inzulina; lahko so dolgo delujoči (sulfonilsečnine) ali kratko delujoči (meglitinidi).
- spodbujevalci občutljivosti na inzulin; zmanjšajo odpornost za inzulin v telesu, lahko zavirajo odpuščanje sladkorja iz jeter v kri (metformin) ali ugodno vplivajo na maščobno tkivo (glitazoni).
- zaviralci glukozidaz alfa v črevesju; zavirajo prebavne encime v črevesju, ki razgrajujejo ogljikove hidrate in tako zmanjšajo porast krvnega sladkorja po obroku.
- zaviralci DPP-4; zaviranje encima DPP-4, ki razgrajuje hormon GKP-1, vpliva na povečanje ravni tega hormona v krvi. To spodbuja izločanje inzulina in zavira izločanje glukagona, hormona, ki deluje proti inzulinu.
Med novimi zdravili so poleg zaviralcev DPP-4 tudi GLP-1 mimetiki, ki delujejo močneje kot zaviralci DPP-4 in za razliko od njih tudi zmanjšajo telesno težo. Uporabljajo se v obliki injekcij, izbor bolnikov zanje pa je ozek in po posebni presoji zdravnika.
Režim jemanja se pri omenjenih zdravilih razlikuje, zato moramo upoštevati navodila, ki nam jih da zdravnik. Ta nas mora poučiti tudi o možnih neželenih učinkih. Na začetku zdravljenja bolniku največkrat prepišejo zdravilo metmorfin, ki se mu pozneje pridružijo še druga zdravila.
-
stopnja: inzulin
Ko tudi z omenjenimi zdravili in močnejšimi kombinacijami ne dosežemo ciljnih vrednosti, je potreben (po petih do 15 letih) prehod na inzulinsko zdravljenje. Inzulin je hormon, ki uravnava krvni sladkor. Ker sladkornim bolnikom sposobnost trebušne slinavke, da bi ga proizvajala, počasi popušča, zmanjša pa se tudi odzivnost nanj, ga je v napredujoči fazi bolezni treba nadomeščati z umetnim.
Tega si je treba vbrizgavati pod kožo (z brizgo ali peresom), da se tako izognemo njegovi poti skozi želodec, kjer bi ga kisline večino uničile. Danes inzulin pridobivajo z biosintezo iz genskega materiala. Od oblike (vrste analoga) je odvisna dinamika njegovega delovanja (začetek, vrh in konec), tako da ločimo:
- inzulin s kratkim (ultrakratkim in kratkim) delovanjem, ki si ga dajemo pred obroki v podkožje trebuha.
- inzulin z dolgim (srednje dolgim in dolgim) delovanjem, ki si ga načeloma vbrizgamo v stegno pred spanjem.
- dvofazni inzulin, ki je mešanica kratko- in dolgodelujočega in si ga vbrizgamo v trebuh, običajno dvakrat na dan.
Tovarniško napolnjeni pripravki imajo moč 100 enot v mililitru tekočine in so lahko v obliki vložka (300 enot) za pero ali injekcijskega pribora za enkratno uporabo (300 enot). Zdravljenje z inzulinom je sicer zahtevnejše kot s tabletami, vendar je učinkovitejše.
Sam svoj zdravnik
Doc. dr. Marko Medvešček ugotavlja, da se v praksi zdravljenje z inzulinom pogosto začne prepozno, ko so vrednosti HbA1c že okoli devet odstotkov, in opozarja, da se to lahko vrne kot bumerang. Leta bolezni, v katerih krvni sladkor ni bil dobro urejen, odprejo pot nastanku in poslabšanju kroničnih zapletov sladkorne bolezni. Eden od razlogov za takšno odlašanje z zdravljenjem so nepotrebni predsodki, ki jih imajo bolniki v zvezi z inzulinskim zdravljenjem.
Uvedba zdravljenja praviloma poteka ambulantno, pri čemer se odmerek in način odmerjanja oblikuje s pomočjo bolnika samega in z upoštevanjem načina njegovega življenja. Iskanje pravega standardnega odmerka, s katerim dosežemo dobro urejenost krvnega sladkorja, poteka en mesec precej intenzivno in tudi pozneje vsaj še dva ali tri mesece. Vodilo o pravilni količini odmerka so izvidi samokontrole krvnega sladkorja in HbA1c.
Bolnik se mora najprej (v posebnem tečaju) seznaniti z osnovnimi načeli, na podlagi katerih zgradi svoje standardne odmerke inzulina, spoznati mora posebnosti inzulinskega zdravljenja in pravila ravnanja v posameznih položajih, saj mu bo vse to znanje omogočilo samostojnost in dobro samoobvladovanje bolezni.
Shema, prilagojena življenju
Shema dajanja inzulina je odvisna od:
- načina prehranjevanja, telesne dejavnosti, obdobij dela in počitka
- stopnje pomanjkanja lastnega inzulina
- bolnikove pripravljenosti za sprotno spremljanje (meritve) krvnega sladkorja in prilagajanje odmerkov razmeram
- interesa, da je krvni sladkor kar najbolje urejen.
